Skala na obali jezera

Temnolaso dekle se je zdolgočaseno sprehajala po kampusu. Ura je bila že krepko preko polnoči, se pravi, da bi morala Anastasia v tem trenutku trdno spati, a ji misli niso dale miru. Zopet je šlo za njeno nočno moro, le da je tokrat bilo vse bolj nazorno in Anastasia je v tej mori končno ostro videla obraz svoje matere. V teh letih šolanja, ga je že nekje videla, a je ni znala uvrstiti. Ravno zato je sama tavala po kampusu ter premišljevala. Tokrat ni bila tista izzivalna in drzna Anastasia, katero vsi poznajo po njenih bistrounih načrtih. Bila je krhka deklica, ki si je želela odkriti delček svoje preteklosti. Zatavala je preko samega parka kampusa vse tja do jezera. Njena najljubša točka je bila skala na obali jezera, kjer je v toplejših mesecih poležavala in svoj obraz nastavljala soncu. Tu je bil tudi njen kotiček za razmišljanje, saj je rada sedela v miru na skali, ter gledala proti jezeru. Tudi tokrat se je usedla na belo skalo, ter za trenutek zaprla oči.

V naslednjem trenutku je za sabo zaslišala korake. Hitro se je zasukala, ter v daljavi zagledala postavo, ki je že v naslednjem trenutku izginila. Anastasia se je nejevoljno namrščila, saj je menila, da gre še za enega nočnega postopača več. Zato se je zopet posvetila svojim mislim, ko so jo zvoki znova zdramili. Tokrat, ko se je zasukala, je zagledala dampirko, ki jo je še preveč dobro poznala. Temnolaska se je namuznila ob navzočnosti Nine-Rose McGrey, saj je šlo za njeno tekmico, oziroma nekakšno sovražnico s katero se je sprla zaradi fanta, kateri je bil obema všeč. Čisto brezvezen prepir za brezveznega človeka. Anastasia se je namrščila, ter Nino ogovorila: "Sedaj me pa že zasleduješ? Kaj takšnega od tebe nisem pričakovala. To je že nekoliko, uh, kako bi temu lahko rekla, skrajno obupano." Zopet se je zadovoljno namuznila, ampak nekje globoko v sebi je imela občutek, da tista postava poprej ni bila Nina, ampak nekaj bolj zloveščega. Po telesu se ji je naredila kurja polt, ampak ta občutek je za zdaj dala na stran.