charlotte olivia thorpe

CHARLOTTE THORPE,

CELOTNO IME: charlotte olivia thorpe
RASA: dampir
STAROST: 18 let
LETNIK AKADEMIJE:4 letnik
ROJSTNI KRAJ:montana, ZDA
STATUS: učenka/vajenka
FACE CLAIM:crystal reed
ELEMENT: /
ALL ABOUT MISS THORPE: Še sedaj ne morem vrjeti, da se je lahko to zgodilo. Dež, kriki in cviljenje gum. Zaznamek v mojem življenju, ki bo ostal najbrž kar do poslednjih minut. In nato pok. Še sedaj se zavedam kakšno srečo sem imela. On je ni imel. To je bil trenutek, ko sem te izgubila. Trenutek, ki ga nebom pozabila.

Nesreča je v zadnjem času postala vodilna misel mojega življenja. Pa čeprav že vsi govorijo, da je to obsedenost, ne morem pomagati. Ne morem izbrisati vsega, kar se je zgodilo v mojem življenju. Tukaj sem izgubila svojo največjo oporo, kako naj človek živi s tem. Da izgubiš ljubljenega človeka in vsi zahtevajo, da nanj enostavno pozabiš? Takšna pač sem. Prizadanejo me stvari in dolgo ne pozabim. Jočem, če boli in se smejem, če je zabavno. Moram izražati čustva. Sicer se v meni preveč stvari enostavno nabira in kasneje eksplodira. Moja družina je kot kamen, bi temu lahko rekli. Ker živimo v Montani, nekje blizu akademije, kjer moraš imeti trdo kožo, sta me starša želela vzgojiti kot hladnokrvno osebo. Brez izražanja čustev. Kot kamen. Vedno sem imela rada Montano. Čeprav je to milijonsko mesto in skriva marsikatre nevarnosti, sem zmeraj rada pohajkovala po uličicah in si ogledovala trgovine, kavarne in predvsem ljudje, ki so hiteli mimo. Opazovala sem jih in si poskušala predstavljati kakšno imajo življenje, kaj so po poklicu, kam se jim mudi. To me je vedno zamotilo in včasih se,m se tako sprehajala tudi po več ur. Hkrati pa sem imela občutek, da sem v pravljici. Takrat je tista kruta realnosti izginila, pa čeprav samo za tistih nekaj uric. Naša družina je pravzaprav živela nekoliko izven Montane, kjer so se že začeli gozdovi, polja in prelepi travniki. V mesto sem se vedno vozila z avtobusom, podzemna k nam ni peljala. Bilo je zabavno opazovati, kako se idilično podeželje spreminja v umazano mesto, ki pa sem ga imela raje kot podeželje.

Kot edini otrok v družini, vedno priznam, da sem zelo zelo razvajen otrok. Ko sem bila majhna in kaj ni bilo po mojem, sem začela vreščati in razgrajati, skratka staršem delati sramoto na vsakem koraku. Zaradi ljubega miru sta potemtakem popustila in mi ugodila v tisti, pa še tako nemogoče želji. In tako sem postala in ostala razvajena. Čeprav so me kasnejši dogodki v preteklist kar malce obrnili. Na usodo pač ne moreš vplivati, to je bilo vedno moje mišljenje. Kmalu mi je umrla babica in takrat se pravzaprav še nisem zavedala kaj smrt pomeni. Bila sem ravnodušna, saj mi je bilo vendar pet let. In ker nisem vedela, da to pomeni žalost in obup, sem spet naredila sceno sredi pokopališča, ker nisem dobila sladkorne pene. Še sedaj me ja zelo sram, ko samo pomislim na to. Moj oče Tyler, ki je američan, je včasih delal na akademiji kot varuh , ki so ga kasneje odpustili saj naj bi zaradi njega v smrt pahnili neko plemiško morojko. Zaradi tega on pravi, da ni dobro biti preveč čustven, saj te to potem tako zlomi, da nisi sposoben nadaljevati. Sedaj je v zaporu. Zapadel je v obsedenost z denarjem in se tako ukvarjal z nečednimi posli, kateri so vključevali strigoje. Toliko o hladnokrvnosti.

Ironija je, da moja mama (morojka), Carola, ki je odvetnica, ni bila sposobna spraviti očeta iz zapora. Sedaj sva sami. Pa saj se še kar znajdeva, čeprav je videti, da sta moja starša izgubila to vero v hladnokrvnost. Včasih mi najedata živce. Ko je hiša tako postala dokaj osamljena brez očetovega smeha in mamine radosti (ki se je začela zapirati v svojo sobo in tam ostajala tudi po več dni), sem se jaz začela sprehajati po Montani in zapala v večje težave, kot si lahko kdo zamisli. Na ulici sem pravzaprav spoznala Noaha. Bil je tisto čemur so ženske rekle pravi hud tip. Imel je le eno napako - bil je strigoj. Kot strastni zagovornik ljubezni na prvi pogled, sem pred njim že velikokrst bila naivna in se prepustila nerealnim čustvom. Bila sem previdna. Ampak počasi, se je korak za korakom vztrajno zasidral v moje srce. Skupaj naj bi našla nekoga, ki bi ga spremenil nazaj v dampirja. Dokler nisem izvedela, da sodeluje z mojim očetom. Pa ne že spet! je bila moja prva misel in spomnila sem se na vso bolečino, ki mi jo je prizadal že oče, ki je ravnal tako nepremišljeno. Nisem želela izgubiti še drugega moškega v mojem življenju. Bila sem razočarana in prosila sem ga, naj odneha. Da mu bom pomagala in naredila vse, da ga ozdravim. Mami nisem upala povedati. Ravno sem jih dopolnila 18. Imela sem zastavljene cilje, da nadaljujem šolanje na akademiji svetega Vladimirja, rotil me je, naj ostanem z njim in bila sem pripravljena tudi eno leto pavzirati, samo da ga rešim. Moja trma je bila močnejša od mene. Moj trden karakter z veliko voljo do življenja me je gnal naprej. Tako sva sedla v avto, da bi se skupaj odpeljala proti akademiji.Nekako bi ga že spravila noter in prepričala varuhe, da ni škodljiv. On je vozil. Niti sanjalo se mi ni, da bi si drznil tvegati najini življenju. Deževalo je.. Nereča.. Spomnim se krikov. Luči rešilnega avtomobila in potem je nastala tema. Ne vem več, kdo mi je povedal za Noaha. Vem samo, da so me tisti dan peljali na psihiatrični oddelek bolnišnice pri akademiji. Izgubila sem razum. Izgubila sem ljubezen mojega življenja, čeprav se morda nebi izšlo, ampak takrat sem mela takšno mišljenje. Mama me je samo žalostno opazovala. Ona me je razumela. Čeprav njen mož ni bil mrtev in se bo vrnil iz zapora, sem jaz ostala sama. Nisem vedela, da se to lahko dogaja. Kot skrbna mama, mi je Carola predlagala, da nadaljujem svoje življenje. Da mi je komaj 18 let in naj živim naprej. Nisem je razumela. Tukaj so se začela porajai tudi nova vprašanja o moji prihodnosti, o študiju, o družini. Nisem več imela volje. Tisti moj trdni karakter je izginil, pojavila se je šibka oseba. Prijatelji zame več niso obstajali. Moj stalni kotiček je postala moja soba, zagrnjena v temo, polna bolečih spominov, ki se jih nebo dalo izbrisati.

Leto je minilo in kmalu sem spet pokukala ven iz svoje polžje hišice. Spet sem opazila barve zunaj, sonce, ki nas je še vedno grelo, polje sončnic, ki sem jih tako oboževala. Zavedala sem se, da življenje teče dalje in se odločila, da moram tudi sama nekaj narediti za to. Kmalu sem začela zahajati ven in med prijatelje, ponovno je na mojem obrazu sijal nasmeh, čeprav sem se v notranjosti še zmeraj počutila kot majhna punčka, ki so ji v vrtcu odvzeli najljubšo igračo. Ampak obdržala sem sanje. Sanje, ki so moja gonilna sila za naprej. Odločila sem se da izbrišem neprijetno zgodovino in postanem varuhinja, kakršne akademija še ni videla. Ničesar ne želim prepustiti naključju, moram izpolniti svoje cilje. Budisti bi temu rekli: "In dosegli smo nirvano." Tudi jaz jo bom. Trma in odločnost sta se vrnila in jaz sem pripravljena soočiti se z življenjem. Ponovno.