Katarine Y. Dragomir

Bilo je kot, da nikoli ni odšla. Čutila je neke vrste strah, navdajala jo je nelagodnost, saj so bile njene dlani potne, njeno srce pa je razbijalo v neenakomernem tempu, a ob enem je bila presrečna. Še vedno je poznala vsako malenkost akademije, spomnila se je vsake podrobnosti, ki je zaznamovala prvih šestnajst let njenega življenja. S konicami prstov se je dotaknila hrapavega lubja drevesa in sledila vrezanim črkam. Na obrazu se ji je zarisal nasmešek, v očeh pa so se ji nabrale solze. S počasnimi koraki se je odtujila od velikega hrasta in se napotila do vhodnih vrat prelepe, velike stavbe. Odrinila je velika, lesena vrata in zadržala sapo, ko je prestopila prag. Nič se ni spremenilo. Barva na steni je bila še zmeraj malce zbledela, kot takrat, ko je odšla; klopi so bile še vedno polomljene ob strani, po tistem pretepu moroja, ki je obvladoval zemljo in nekega dampirja. Kotičke ustnic je spet zavihala in ob poslušanju svojih korakov, poskušala ugotoviti kaj se je spremenilo po dveh letih.
Prišla je ravno med poukom, tako, da so bili hodniki prazni. Z nežnim gibom je potrkala na vrata ravnateljičine pisarne. »Naprej!« je zaslišala rezek glas in morala si je priznati, da je pogrešala tudi to staro veščo. Odprla je vrata in vstopila. »Upam, da ne motim.« je zamrmrala in ravnateljici stisnila roko ter sedla na oblazinjen stol, da sta si lahko zrli v oči. »Gospodična Dragomir, lepo da ste spet nazaj.« Katarinin pogled je premeril pisarno. Ničesar ni spremenila, samo nova diploma vidi na severni steni. »Lepo je biti nazaj.« je priznala. Ravnateljica ji je podala urnik in še nekaj papirjev, ki jih je potrebovala za šolanje. »S poukom začnete šele naslednji teden, a priporočam, da si medtem preberete kaj ste zamudili.« Kat je prikimala. Po še nekaj nepomembnih besedah je zapustila pisarno.
»Hvala,« je dejala in prijela ročaj kovčka, ki ji ga je podal njen začasni varuh. Stopila je v svojo staro sobo in olajšano ugotovila, da njena postelja ni zasedena. Nanjo je vrgla svojo prtljago, sama pa je stopila pred veliko ogledalo.
Od prelepih Lu Vitonovih čevljev z visoko peto je s pogledom sledila, svojim dolgim slokim nogam, ki so jih pokrivale temno modre, oprijete kavbojke. Premerila je svoj ploski trebuh, ki ga je pokrivala svetlo modra majica, ter sledila svojim skoraj neopaznim, morjskim oblinam, ter končno usmerila pogled v svoj obraz. Najprej polnim, svetlo rozastim ustnicam, ki so bile zvite v nasmešek in sijoče belim zobem. Njene visoke ličnice so iz vsake strani povezovale njen majhen, privihan nos. Nemogoče je bilo spregledati njene ledeno modre oči, ki so v sebi vedno nosile skrivnostno iskrico, še posebej danes, ko je bila ta zmešana z otožnostjo. Razpustila si je čop in stresla z glavo, da so ji temno rjavi, skoraj vranje črni lasje – odvisno od svetlobe – padli na ramena. Šola ni bila edina, ki se ni spremenila, tudi ona je ostala enaka – vsaj na zunaj. No, pa samo tam. Zadnja Dragomirjeva. No, vsaj med zadnjimi, ki si lastijo ta priimek in najverjetneje ena z najčistejšo krvno linijo. Princesa. Ta beseda jo je še vedno omejevala in lahko bi rekli, da je bila sedaj to pripravljena sprejeti. Besede, ki so jo opisovale so bile še vedno: skromna, prijazna, vedno pripravljena pomagati, nesebična, pametna, iskrena, naivna. Spremenilo se je le to, da je sedaj lahko spisku dodala še odločna in pogumna. Pa tudi naivnost se je malce zmanjšala. Zakaj? Ah, saj res, tega še nisem omenila.
Katarine se je sprehodila do bele sedežne in se zleknila na znano mehko površino. Za trenutek je zaprla oči.
Začnimo torej do začetka. Po Lissi Dragomir in majhnemu fantku, ki ga je rodila Christianu, se je rodbina spet razširila. Po približno osemdesetih letih je po svetu hodila Elizabeth Dragomir, ki je v Veliki Britaniji spoznala ljubezen svojega življenja, Charlesa York-a. Ko sta že hotela zavreči svojo zvezo, ker Elizabethina mater ni bila ravno navdušena nad idejo, da bo njena hči, njena naslednica pročila z navadim izmečkom, kot je bil Charles. Ampak kat ne bi bila tukaj, če se ne bi. Poroka se je le zgodila, zaradi dveh dejavnikov. 1. Beth je bila noseča in 2. Charles le ni bil tako neplemiški, kot se je zdelo. Po njegovih žilah se je prav tako pretakala modra kri Ozerovih in Dragomirjevih. No, bolj Ozerovih, a imel je prateto iz rodbine zmajev. Kakorkoli, po tem njegova bodoča tašča ni imela več ničesar s čimer bi oporekala in jima je dala svoj blagoslov. Elizabeth je rodila fantka, Benjamina Charlesa Dragomir-ja. Čez dve leti čudovitega zakona, pa sta se starša razveselila še z punčko – Katarine. Temnolaska je odraščala v precejšnjem razkošju, a sta jo starša učila, da ga nikoli ne sme podcenjevati, učila sta jo da mora biti dobra in pravična. Učila sta jo, kako biti kraljica. Katarine je bila srečna. Potem pa je dopolnila trinajst let, jo je doletela nesreča. Vsa družina se je odpravljala na dvor in odpravili so se po gozdni poti. To ni bila najboljša ideja, nad deželo se je spuščal mrak in na pot se jim niso postavili nihče drug kot strigoji. Pred očmi so ji ubili mater in brata. V joku ji je uspelo pobegniti, ko je zaslišala še zadnji krik svojega očeta. Bila je dovolj blizu dvoru, da je po kaki uri neprestanega teka prišla do kraljice. Ta jo je vzela k sebi, nato pa je njeno vzgojo prepustila akademiji. Tako je ta postala njen dom. Njeni prijatelji so bili njena družina, ker prave več ni imela in v njih je našla uteho, zaradi katere ji je uspelo, da se ne preda stranskim učinkom duha, elementa, ki ga je obvladovala. Vseeno pa ni mogla zdržati tako dolgo. Kmalu je podlegla duho in tako je morala oditi iz akademije. Za pravi razlog njenega odhoda ne ve nihče. Večina misli, da je odšla na potovanje okoli Evrope, čeprav je bila v bolnišnici, kjer ji je sčasoma uspelo, da je lahko spet zaživela normalno. Tako se je lahko vrnila. Tako je tukaj.
»Ja?« je zaklicala, ko je zaslišala trkanje vrat. »Princesa, čas je, da greste v jedilnico.« njen varuh. Vstala je in si popravila oblačila. Globoko je zajela sapo in se napotila ven. »Kliči me Katarine, Mark, prosim.« ga je spet opomnila in mu sledila po hodniku.
S nemirnim korakom je prestopila prag, ki jo je ločeval od jedilnice in se znašla v objemu svojih prijateljev. Oh, prekleto, pa jih ej res pogrešala. Po lic ji je spolzela solza – solza sreče. Nazaj, končno je spet nazaj. Doma.