Pečine

Če bi Katarine pred nekaj leti omenil, da se bo, ob mesečini sama sprehajala v bližini varoval, kar blizu prostora, kjer so se ta končala in se brezglavo bližala skupini strigojev. To je bilo izjemno prikladno, saj bi njena smrt pomenila konec Dragomirjeve rodbine, vsaj najčistejše. Kljub temu, pa se je temnolaska s brezskrbnimi koraki podala naravnost tja, ne da bi premislila na posledice, kar pa ni bilo najbolj v njeni naravi. Verjetno je bila tako pretresena od prevelike uporabe duha, da je potrebovala svež zrak, da ji napolni pljuča, saj je bilo v učilnici prav zadušljivo. Ob vseh avrah, ki so ji bliskale v oči, kot strele na nevihtno noč in pogledu na ovenele rastline na okenskih policah, ki so kar kričale naj jih pozdravi, bi kmalu eksplodirala od vse energije, kar se ne bi končalo dobro, ne zanjo, ne za druge. Prehitela je svojega varuha in se ga znebila nekje med izhodom iz učilnice na hodnik in akademije v gozd, zato je bila za vse posledice, ki bodo sledile napakam, katere jih je naredila od takrat naprej, njena odgovornost. Če bi se le zavedal kaj bo sledilo.

Pogled ji je švigal k mesečini, ki se je videla iznad krošenj dreves, medtem ko ji je njena svetloba osvetljevala pot. Bila je zaprta v svoje misli, odpotovala je v svoj svet, povsem imuna na vse okoli nje. Ni slišala hitrih korakov, možice, ki se je zbrala okoli nje. Čez čas je opazila le krvavo rdeče oči, ki so bile od njenega obraza oddaljene samo nekaj centimetrov. Naprej je njeno srce spustilo en utrip, nato pa je začelo biti z potrojeno hitrostjo. Adrenalin ji je napolnil žile, ko je strah stopil v njeno glavo. Prekleto, je pomislila ter poskušala najti možnost, kako pobegniti. Vse se je zgodilo v trenutku, od zadaj je skočil en strigoj in ji za hrbet zvil roke. Zdrznila se je ob dotiku, njegove mrzle kože. S pogledom je spremljala rdečeokega vampirja sloke postave, ki je stal pred njo. Preden se je preobrazil je bil zagotovo moroj. Njegov obraz se ji je zdel zares znan, potrebovala je nekaj momentov, da ga je umestila v pravilen prostor. »Kevin?« je pretreseno vprašala. Bil je eden od služabnikov, ki ji jih je posodila kraljica, ko se je zatekla k njej po 'smrti' njene družine. »Princesa Dragomir, pa ne da se me spomnite?« je zaslišala rezek glas, zaradi katerega se ji je naježila koža. Preden bi ji uspelo odgovoriti so že stali na pečinah, Kevin pa je pristopil k njej. »Tole bo bolele le tako močno, kot je mene tvoje ukazovanje.« ji je dahnil v uho, takoj zatem pa svoje ostre zobe zapičil v njen mehek vrat. Njeno celotno telo je spreletela bolečina, napolnila jo je od glave do pet. Njen izraz je bil poln bolečine, povsem drugače od hraniteljevih, katerih obraz je vedno napolnil užitek. Zaječala je, ko je po njenem hrbtu stekla kralja krvi in prepojila njeno belo majico ter na njej pustila rdeč madež. Njene noge so bile povsem mehke, edini razlog, da je ni k tlom Zemlje potegnila sila gravitacije je bil razlog, da so jo strigojeve močne roke trdno stiskale k njegovemu telesu. Njeno ječanje se je spremenilo v krike, ki so napolnili okolico. Bolečina je bila neznosna, vsaka njena celica je kričala, da naj se nekako upre trpljenju, a bilo je nemogoče. Čutila je kako se njeno življenje skupaj z njeno krvjo počasi izteka v usta bivšega moroja. Tako je bila zadnja njena misel: Saj nisem bila tako grozna do njega …

Kar naenkrat je zadela trda tla. Na koži je začutila vodo. Počasi je odprla oči, ter nekajkrat pomežiknila. Zagledala je kako je eden od varuhov z nadnaravno eleganco potisnil svoj količek globoko v srce strigoja, ki jo je še pred nekaj minutami, skoraj ubil … ali je minilo več časa? Zaječala je, od same bolečine, kot tudi zato, ker so se razblinile možnosti, da bi Kevina spremenila nazaj in se mu imela možnost opravičiti. Poskušala se je dvigniti, a so vse njene moči izginile z njeno krvjo – primanjkovalo ji je obojega. Na sebi je začutila toplo jakno in zaslišala besede globokega glasu. Za trenutek je zavihala kotičke svojih ustnic v posmehljiv nasmešek, a ni imela dovolj moči, da bi ga zadržala. Upala je, da ni pretežka, zaradi česar bi se udarila po čelu, če bi se le lahko – skoraj je umrla, in to jo je skrbelo? »Hvala,« je zamrmrala na poti in se zastrmela v prečudovite čokoladno rjave oči svojega rešitelja.