Pomol

Izgubiti družino ni lahko. Izgubiti kogarkoli ni lahko, ko pa je ta nekdo tvoj bližnji, te smrt ne samo prizadene, ampak so posledice dokaj hujše, občutek je veliko težje prenašati. Počutiš se kot, da manjka del tebe, del, ki ga ne moreš dobiti nazaj. Kot v filmih se smrt prikrade za naš hrbet in udari ob nepridiprave trenutku. Tako je bilo tudi s Katarine, ki se še zdaj ni znebila občutka, da ne more brez svojih staršev in brata. Navsezadnje so oni razlog, da je to kar je, da ji je sploh uspelo priti tako daleč v življenju. Če poenostavimo, včasih so bili edina motivacija, ki jo je spravila skozi čas, med jutrom in večerom. Ko bi le imela nek zaključek. Bila je prepričana, da so strigoji ubili njeno mamo in brata, a zadnja stvar, ki je slišala od svojega očeta je bil krik, ki jo še danes ponoči med spanjem, vrže pokonci. Krik, ki ga običajno slišite samo v grozljivkah in bo Kat za vedno odmeval v ušesih. Morda bi bilo lažje, če bi vedela kaj se je zgodilo po tem zvoku. In poznala je nekoga, ki bi ji to lahko povedal …

Katarinini koraki so se s vedno hitrejšim tempom približevali jezeru. Kampus akademije je bil precej prazen, zato Kat ni skrbela s tem, da bi si zakrila avro. Zaradi tihega zavijanje vetra, ki jo je obšlo kot megla, se je morala tesneje zaviti v jopico. Kmalu se je ustavila pred prvo leseno desko pomola. Njen pogled je segel naprej proti sloki postavi, ki jo je takoj prepoznala. Emma. Njene misli je za trenutek odneslo nazaj na trenutek, ko je količek napojen z duhom zarila v njeno srce in njene oči iz kravo rdečih, spremenila nazaj v smaragdno zelene.

Strigoje je od določenega trenutka, tako imenovane smrti njene družine, sovražila bolj kot karkoli. Ampak takoj, ko je izvedela, da obstaja možnost, da je njen oče postal eden on njih, je dobila upanje, da dobi nazaj vsaj eno tretjino družine. Tako je našla osebo, ki bi to lahko vedela, ampak na tem svetu ni nič zastonj. Tako tudi informacije niso bile. Stale so jo življenja – no, neke vrste. Spomnila se je s kakšno težavo je potisnila začaran količek v Emmino srce. Od takrat naprej je veliko bolj spoštovala dampirje, saj prebosti kosti, mišice in vsa ostala tkiva, ob špricanju krvi, je skoraj nemogoče. Pa ji je le uspelo. Spet jo je zajel občutek sreče, kot vedno kadar je uporabljala svoje element, s tem, da je tokrat opazovala spremembo, ki jo je naredila. Opazovala je solze, ki so tekle po morojkinem obrazu. Dejansko, je nekomu vrnila življenje, čeprav se je dobro zavedala posledic, na sebi in njej. Torej zakaj je to storila, ko pa bi veliko raje iztrebila strigoje na način ob katerem ne škoduje sebi?

Navsezadnje je stopila na pomol in se približala Emmi. Ignorirala je njeno opazko glede zasledovanja. »Emma .. dobro veš kako se mi lahko zahvališ.« je odvrnila in se ji zastrmela v oči. Naredila je korak naprej in sedla na konec pomola. Resnično ni hotela privleči nazaj Emmine spomine, saj je verjela, da to ni lahko. Da jo zapeče krivda vsakič, ko se spomni na svoje žrtve … toda, hotela je odgovore – potrebovala jih je. Pogled je usmerila v gladino morja, kjer os se lomili sončni žarki. Po glavi se ji je pletlo vprašanje, kako njuno potrebuje odgovor ali je njen oče mrtev ali strigoj in kako pomembno je sočutje, ki ga čuti do rdečelaske.

Katarine se ni nasmehnila. Če bi bila tema karkoli drugega, če bi govorili o smrti kogarkoli drugega, bi se kotički njenih ustnic verjetno zavihala v nasmešek. Iz preproste vljudnosti, ki je je premogla več kot preveč. Toda ni mogla, ne ko je bilo na nitki odkritje ali je njena družina živa ali mrtva. Ne, ko je končno prišla tako blizu odgovoru, ki ga je iskala že več let. Njeno srce je pospešilo utrip in nasmeh je bil zadnje kar si je lahko privoščila. Zadnje na kar je lahko pomislila. S svojim pogledom je vztrajno vrtala v Emmo, da je ta končno sprejela dejstvo, da mora izpolniti svojo obljubo. V Kat se je oglasil šepetajoč občutek sočutja, ki ji je pravil naj rdečelaske nikar ne pripravi, do tega, da mora spet stopiti na časovni stroj in se spomniti vseh svojih grozot. A ga je utišala. Ni se mogla ustaviti ne zdaj. »Emma, razumem, da je težko. Ampak od smrti mojih staršev je v meni luknja in bojim se, da jo lahko zakrpaš samo ti.« je dejala z nežnim glasom. Pogled je usmerila v jezero in pogoltnila solze ob spominu. Običajno je žalost sproščala z uporabo duha, a s Emmo, ki ji je vztrajno gledala preku rame je bilo to nekako nemogoče. Ah, bo že morala zdržati.

»Seveda.« je rekla, a se ji je glas zlomil nekje na polovici zlomil. Podala ji je roko in se zdrznila ob dotiku. Medtem, ko so Emmo zajeli spomini, je sama pregledala njeno avro. Glede na rdečelaskin močno osredotočen obraz je vedela, da nekaj vidi in najraje bi skočila v njeno glavo, da bi tudi sama čim prej ugotovila kaj se je zgodilo. Namesto tega je priprla oči in poskušala razbrati barve. Robovi njene avre so bili temno rdeči, kar je Kat razumela, kot moč in strah. Čutila je kako se rahlo trese, ko je razbrala tudi senco oranžne in vijolične: samoobvladovanje in iskanje. Zavzdihnila je. Med barvami so se skrivale prozorne luknje, ki so jasno pričale o Emmini prejšnji rasi. Bilo je točno tako, kot je pričakovala. No, bilo je prepozno, da bi pozorneje pogledala, saj je njena prijateljica že odprla oči. Hotela jo je napasti z vsemi mogočnimi vprašanji, a je nazadnje ostala tiho. Vedela je, da vse skupaj ni bilo lahko, zato je pustila, da jo nervoznost in pričakovanje počasi žreta od znotraj dokler Emma ne odpre svojih ust, dokler ji sama ne pove kaj je videla.

Pozorno je poslušala vsako njeno besedo, medtem ko je presenečenje v njej raslo z vsako črko. Zajela je sapo in si pokrila usta. Ne, ne, ne, ne! NE! ji je kričalo v mislih. To ni mogoče. Sedaj solz ni mogla več zadrževati, stekle so ji po bledih licih. Z roko ni segla po njih, da bi si jih obrisala. Od šoka je bila okanemela. Njena mati in brat sta bila strigoja. Spremenili so ju. Ampak, saj ju je videla ležati na tleh. Videla si ju za eno prekleto sekundo, saj se nista mogla kar spremeniti in postati živa zombija, takoj po ugrizu. Njene misli so švigale od tega do onega, dokler ni končno spet zadihala. Pogledala je Emmo in pustila, da ji po licu zleze še ena solza. »Moj brat.« je izdavila, a ni mogla nadaljevati. Bilo je preveč. Vsa čustva so se zgrnila nadnjo, bilo je preveč, da bi jih lahko obvladovala. Zdaj, ko je končno ven spustila vso tesnobo, ki jo je čutila v sebi, pa ne samo to, ki se je kopičila v njej zaradi 'smrti' njene družine, ampak prosto zaradi vseh ovir, ki ji jih je življenje stalo metalo pred noge. Globoko je vdihnila in hvaležno pogledala rdečelasko. »Moja mama in brat sta postala strigoja …« Z besedami je poskušala prepričati bolj sebe. Morala jih je izreci na glas, saj jim drugače ne bi verjela »… kaj ste naredili z njima … kaj se jima je zgodilo, po tem, ko sem pobegnila?«